Konec marca smo se, v ne prav obetavnem vremenu, odpravili proti Beli krajini. Temni oblaki so viseli nad dolenjskimi griči, a upali smo, da se bo nebo nad nami kmalu razjasnilo.
Naš prvi postanek je bila Hiša dobrot Bele krajine samem središču Metlike. Tam so nas prijazno sprejeli in nas popeljali v svet domačih okusov. Na mizi so nas pričakale belokranjske pogače, sir, suhomesnate dobrote, domači jabolčni sok in kozarec metliške črnine. Vse je bilo lokalno, ročno izdelano in z veliko ljubezni do tradicije. V Hiši dobrot ne prodajajo le hrane – tam se prodaja zgodba ljudi, ki z naravo živijo že stoletja.
Vreme nam je naklonilo kratek sprehod po starem mestnem jedru Metlike. Tlakovane ulice, barvite fasade, majhne trgovinice in prijetne kavarne ustvarjajo občutek domačnosti in preteklosti hkrati. Zadišalo je po dežju – bil je pravi trenutek, da se umaknemo pod streho in obiščemo Belokranjski muzej, ki domuje v Metliškem gradu.
Že sam grad nas je očaral s svojo mogočnostjo in pogledom na okoliško pokrajino. Znotraj pa se skriva bogata zbirka – od arheoloških najdb, etnoloških predmetov, starih belokranjskih noš, pa vse do spominov na drugo svetovno vojno. Sprehod skozi muzej je bil kot potovanje skozi čas – od prvih prebivalcev teh krajev do sodobnosti in priložnost, da smo se skrili pred dežnimi kapljami.
Bela krajina se lahko pohvali tudi z izjemno naravo, zato smo si vzeli čas za obisk izvira reke Krupe. Z dežniki v rokah smo se sprehodili do tega veličastnega naravnega bisera in bili nagrajeni z razgledom na zeleno, skrivnostno pokrajino, kjer voda bruha izpod kraških sten in ustvarja prav posebno vzdušje.
Za zaključek smo obiskali še šolo Bistra buča v Radovici, kjer smo za kratek čas postali učenci iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Usedli smo se v lesene klopi, poslušali strogega, a zabavnega »gospoda učitelja«, ki je s kredo in palico skrbel za disciplino. Doživeti šolo, kot smo se jo v veliki večini še vsi spominjali je bilo nepozabno – poučno in hkrati izredno zabavno.
Seveda smo dan zaključili tako, kot se spodobi – z dobrim kosilom in kozarcem metliške črnine, na katero so domačini še posebej ponosni.
Oblačno in deževno vreme ni pokvarilo čudovitega vzdušja in prijetnega druženja. Bela krajina nas je osvojila s svojo toplino, gostoljubjem, okusno hrano in pripovedmi, ki ostanejo z nami še dolgo po tem, ko se odpeljemo proti domu.
Marija Triplat
Slovenian